Ekaterina Daškova

V istorii gosudarstva Rossijskogo XVIII vek nazyvaetsja vekom vencenosnych ženčšin. Dejstvitel′no, togda deržavoj pravili Ekaterina I, Anna Ioannovna, Anna Leopol′dovna, Elizaveta Petrovna i Ekaterina II. Esli sudit′ i rjadit′ o «ženskom lice» stoletija, vostorgat′sja im ili kritikovat′ so vsej strogost′ju, to pered nami neizmenno vstanet obraz knjagini Daškovoj. Spodvižnica Ekateriny Velikoj vošla v letopisanie Rossii kak Ekaterina «malaja». Požaluj, ee sud′ba nastol′ko redkostnaja, čto po sej den′ vyzyvaet udivlenie i často neponimanie ee dejstvitel′nogo veličija. Podumat′ tol′ko, v 16 let Ekaterina Romanovna, uroždennaja grafinja Voroncova stala zagovorčšicej, voznamerivšejsja v pol′zu svoej podrugi, vdvoe ee staršej velikoj knjagini Ekateriny Alekseevny, svergnut′ ee muža imperatora Petra III, byvšego ej krestnym otcom. Dvorcovyj pere- vorot 1762 goda, vozvedšij na carstvo Ekaterinu II, zaveršilsja polnym triumfom zagovorčšikov i omračilsja nasil′stvennoj smert′ju nizvergnutogo gosudarja iz dinastii Romanovych.