Dača — slovo nastol′ko znakomoe, čto ne trebuet opredelenija. No togda otvet′te sebe na vopros: čto ėto? Da, — ėto znojnoe leto, ne v derevne vstreča s babuškoj. Ėto derevjannyj domik v prigorode s nebol′šim učastkom, no ne tot, gde sažajut kartošku i morkovku, a gde vysjatsja sosny posredi černičnika, gde-to u štaketnogo zabora est′ zavetnoe gribnoe mesto, a na zelenoj lužajke stoit šezlong. Pervye dači prednaznačalis′ ne dlja otdycha, a dlja obmana... S pervych stranic vy pogružaetes′ v žizn′ Rossijskoj imperii, stanovites′ sputnikom Petra I po Petergofskoj doroge. Vy vchodite v skromnye gollandskie domiki i roskošnye dvorcy ego vel′mož. Vy svidetel′ togo, kak dači pritvorjalis′ Evropoj, čtoby inostrannyj kupec v karete poveril: Rossija ne dremučij les, a civilizacija. No čto skryvaetsja za slovom «dača» dal′še? Uznajte: – V kakoj allee Majakovskij, prygaja po valunam, sočinjal «Oblako v štanach»? – Ugadaete li vy, kto iz znamenitostej žil v «Tichom ugolke» i platil 14 rublej v nedelju za šest′ priëmov pičši? – Na kakoj dače zaroždalos′ Bol′ševistskoe dviženie i stroilis′ plany Oktjabr′skoj revoljucii (iz-za kotoroj starych dač ostalos′ tak malo)? Gde by vy ni okazalis′, vas budet soprovoždat′ strannoe čuvstvo, čto vy uže zdes′ byli. Sto let nazad. V drugom tele. V drugoj odežde — s kruževnym zontikom ili v solomennoj šljape. Elena Travina — kandidat filosofskich nauk, koordinator issledovatel′skoj gruppy «Starye dači», kto dvadcat′ let vykapyvaet ėti istorii iz archivnoj pyli, teper′ raskladyvaet ich pered vami, kak dragocennosti.
