Beschreibung
Ot 10 zapovedej, kotorye na gore Sinaj byli dany Moiseju samim Bogom, do 12 položenij Moral′nogo kodeksa stroitelej kommunizma, sotvorennyh pod okom Nikity Hručševa, - vse ėto o tom, kak stroit′ social′no spravedlivoe občšestvo. Ėto - tema večnaja. I vo vse vremena nahodjatsja passionarii, i roždajutsja vse novye ih pokolenija, kotorye, žertvuja soboj i množestvom protivnikov i posledovatelej, ičšut otveta. I vot - otvet kak budto najden. Ėto budet proletarskaja diktatura, diktatura obezdolennyh. Nakonec, kazalos′, i gosudarstvo spravedlivosti postroeno - sovetskaja Rossija. No sorvalos′ - to li neumelye byli stroiteli, to li verh vzjala čelovečeskaja žadnost′, pogonja za blagami, za naživoj. Ona-to bolee živuča, ej zapovedi ne nužny. Reč′ v knige pojdet o borcah za spravedlivost′, o davnih sobytijah i licah, ih tvorjačših. V centre ėtih sobytij nahoditsja odin ključevoj fakt mirovoj istorii - fenomen latyšskih strelkov. Kak oni soveršili v Rige proletarskuju revoljucija v mae 1917 (soveršili mirnym putem, bez zalpov Avrory i ran′še Velikoj Oktjabr′skoj 1917 v Petrograde). I, glavnoe, kak oni začšitili - požaluj, daže spasli - ėtu že Velikuju Oktjabr′skuju. Kak oni - celoe pokolenie molodyh latyšej - žertvovali soboj za mečtu o mirovoj revoljucii, o spravedlivom mire vo vsem mire i... ušli v nebytie. A nynče mesta ėtih passionariev zanimajut te, kogo nazyvajut islamistami. Čem zakončitsja ih shvatka s privyčnym nam miroustrojstvom.
