Na piru sudeb

Predlagaetsja avtobiografičeskaja proza poėta, pisatelja, perevodčika, svjazannaja s ego izbrannymi knigami. Ėto ne bibliografičeskij roman v duche «rasskazov o knigach», no «pir sudeb», gde vremja to otchodit na zadnij plan, to vydvigaetsja vpered i samo stanovitsja glavnym geroem sobytij zrimych i potaennych, prevračšajas′ iz konteksta v tekst.