Solnečnye pjatna

Dvoe na ostrovke žizni sredi vyžžennoj pustyni - v odežde, zadychajas′ ot smecha, podnimaja kaskady bryzg, my plečšemsja v teploj vode, počti do samogo zakata sidim pod derev′jami, boltaem o vsjakich pustjakach, poroj nelovko zamolkaem i bystro otvodim vzgljad. Mogla li ja v zdravom ume predpoložit′, čto kem-to chorošim, tem, kogo ja davno ždala, stanet dlja menja paren′ lučšej podrugi, dalekij i nedosjagaemyj žitel′ drugogo mira?..