A ščo, jak dyva vse ž isnujut′? Popry dovoli sumnu, a časom i hirku dijsnist′. Popry te, ščo nam často hovorjat′: «Dyv ne buvaje». ŠČo, jak vony je? ŠČo, jak my sami ïch tvorymo, inkoly navit′ ne zdohadujučys′ pro ce?
Opovidannja iz cijeï zbirky nahadujut′, ščo my sami čarivnyky, tvorci ta janholy i vlasnymy rukamy napovnjujemo žyttja teplom, ljubov’ju ta radistju. Vlasnymy rukamy tvorymo malen′ki dyva dlja sebe j inšych.
CHaj cijeï zymy malen′ke dyvo zavitaje na porih do kožnoho.
