Prosta živa proza, ekspresivnіst′ jakoї zbivaє z nіg. JAskravij predstavnik našich todіšnіch 20-ch Lev Skripnik vse svoє nedovge žittja pisav pro Donbas ta ljudej. Spravžnіch, ne zavždi pravil′nich, zavždi travmovanich. Pisav pro sebe — ditinu, jaka nadto rano pіznala і robotu v šachtі, і zlidnі bezchat′ka, і vіjnu, і polon, і v’jaznicju. Pisav pro te, čšo vіdčuv, bačiv ta pereživ. Jogo geroj zavždi avtobіografіčnij, podії — pravdivі, a viverti іstorії — tragіčnі ta neperedbačuvanі. “JAk ljubili і vmirali” — ce lіteraturnij znjatok epochi, Donbasu počatku minulogo stolіttja z usіma jogo neprostimi realіjami ta kolovertju.
