Kievskij kalendar′ Tom 3. Osen′-Zima

Ėta kniga rasskazyvaet ob osenne-zimnem periode kievskoj žizni, svjazannych s nim starinnych obyčajach, razvlečenijach, predanijach, zabotach i trudach goroda. Neskol′ko uvlekatel′nych glav posvjačšeny znamenitoj zolotoj kievskoj oseni, eë čšedromu urožaju, zagotovke raznosolov, v tom čisle gribov, a takže o prazdnikach ‒ drevnem Novom gode, prazdnovavšemsja 1 sentjabrja, vremeni svadeb i Večšej nedele. V centre prazdnično-kalendarnoj žizni zimnej pory stojali Svjatki, Roždestvo i Novyj god. V XIX veke Svjatki pereživali vremja svoego naivysšego rascveta, pyšno obstavljalis′ i prazdnovalis′ s nevoobrazimym v naši dni razmachom – gotovili kut′ju, koljadovali, narjažali roskošnye ëlki, ustraivali roždestvenskie balagany, chodili v gosti s podarkami. No ne dlja vsech Novyj god byl istočnikom radosti i prekrasnych vospominanij, inych on povergal v unynie. Poėtomu v starinu sučšestvoval ne odin, kak teper′, a dva uslovnych allegoričeskich personaža svjatočnych toržestv: Ded Saturn i Ded Moroz, kotorym i posvjačšeny otdel′nye glavy. Pervyj vopločšal pečal′, a vtoroj (očen′ pochožij na teperešnego roždestvenskogo deda) prinosil radost′ i nadeždy na lučšee budučšee. Takže čitatel′ uznaet, kak prazdnovali v starom Kieve Krečšenie, kak zarabatyvali den′gi na glavnom zimnem toržičše, a takže kak rabotali osen′ju i zimoj «kommunal′nye služby goroda» ‒ kak ubirali sneg i borolis′ s gololëdom.