Proživem li my odin den′ ili odno stoletie, glavnyj vopros ostaetsja neizmennym: čto pridaet našej žizni smysl? Beskonečnoe sorevnovanie s temi, kto umnee, krasivee ili uspešnee, možet porodit′ zavist′ i razočarovanie, sdelat′ nas nesčastnymi. Nel′zja ostavat′sja passivnym, obvinjaja vo vsem karmu, ved′ na samom dele ėto slovo oboznačaet dejstvie. Čelovek možet stolknut′sja s tragediej, vnutrenne pereživat′, sožalet′ o nej, no ne vpadat′ v sostojanie vinovnosti ili prezrenija k samomu sebe.