Smaragd

U chvilinu vіdčaju vіn, sin partorga kolgospu і ciganki, čšo chodila z taborom, vigukne: «JA і sam ne znaju, chto ja, ale ne zlodіj — ce točno!». Koli v Afganіstanі smert′ zazirne v očі, žalkuvatime liše, čšo pomre, tak і ne pіznavši spravžn′ogo kochannja. A koli vižive і kochannja postukaє u zmučene serce — zljakavšis′ svoєї nemočі, vіdštovchne vimrіjane počuttja. Ta či vdast′sja poboroti ljubov jomu, teper uže čencju Varfolomіju, čšo dav obіtnicju služiti Gospodu і ljudjam?