Iz samopalov streljat′ lovki – tak formulirovalos′ odno iz professional′nych trebovanij k boesposobnosti moskovskich strel′cov, vključavšee v sebja umenie bystro i metko vesti ogon′. Nesmotrja na ėto strel′cy ot dorevoljucionnych i sovetskich istorikov nadolgo polučili jarlyk otstalych, utrativšich boesposobnost′ vojsk. Otstalost′ opredeljalas′ prinadležnost′ju streleckogo korpusa k vooružennym silam staroj Rossii. Armija Petra I, naoborot, sčitalas′ progressivnoj, peredovoj i boesposobnoj. Na samom že dele, vernost′ prisjage, stojkost′ i umelaja strel′ba, byvšie otličitel′nym priznakom imenno moskovskich strel′cov, pri care-reformatore stali objazatel′nymi dlja vsej pechoty. Primerami stojkosti i boevoj vyučki strel′cov javljajutsja mnogočislennye voennye pochody i vnutrennie konflikty toj ėpochi: oborona Mogileva i Vitebska, šturm Dinaburga, osada Rigi, oborona Kieva, bitva pod Verkami, šturm i osada Konotopa, bitvy pod Konotopom i pod Polonkoj, bitvy na rekach Basja i Suja, podavlenie Mednogo bunta i vosstanija Stepana Razina, dve oborony Čigirina, bitva na Strel′nikovoj gore, Krymskie i Azovskie pochody, bitva pod Narvoj, bitvy pri Ėrestfere, Gummel′sgofe, pod Salatami, pri JAkobštadte, pri Frauštadte, pod Kleckom, pri Opošne, nakonec, perelomnaja Poltavskaja batalija.