Russkij amarkord. JA vspominaju

Iz južnogo primorskogo gorodka tridcatych godov — v centr stoličnoj intellektual′noj i tvorčeskoj žizni; takov put′ ne tol′ko geroja znamenitogo ital′janskogo fil′ma, no i vydajučšegosja perevodčika i poėta Evgenija Solonoviča. Okončiv Injaz v pjatidesjatych, on srazu zanjalsja klassikami — Dante, Petrarka, — i, bystro stav “glavnym po ital′janskoj poėzii” v Rossii, ostaëtsja im do sich por. Učenik velikich — Il′i Goleničševa-Kutuzova i Sergeja Šervinskogo, — on stal učitelem i sam: iz ego seminara v Litinstitute vyšlo nemalo perevodčikov; odin iz nich — Michail Vizel′, soavtor ėtoj knigi. V besedach s mladšim kollegoj Solonovič govorit o trudnostjach i tonkostjach perevoda, vspominaet detstvo i ėvakuaciju, pervye šagi na perevodčeskom popričše, povsednevnuju žizn′ ėtogo «cecha zadornogo» i poezdki v Italiju, rabotu s tekstami Montale, Umberto Saby i Džuzeppe Belli, sobstvennye stichi — i vsë to, čto proischodilo s nim i so stranoj za devjat′ desjatiletij ego žizni.