Bella Achmadulina — poėt, ukrasivšij vtoruju polovinu XX veka v Rossii. Izabella, Bella, Belka, Bella Achatovna… Ona prožila dramatičeskuju žizn′, poslednee desjatiletie kotoroj okazalos′ tragičeskim. Pri vsem kolossal′nom opyte publičnych vystuplenij Achmadulina byla zastenčivoj, stesnitel′noj. Odnaždy, mel′kom uvidevšis′ s Borisom Pasternakom v Peredelkine, Bella «ot nizkogo golovokruženija» ne rešilas′ v otvet na priglašenie prijti v gosti. Odnako čerez neskol′ko let stala svoim čelovekom v dome Borisa Leonidoviča. Ne soglašalas′, esli nazyvali «šestidesjatnicej», prezirala korystoljubcev, ne ljubila anekdoty i umela okorotit′ ljubogo, kto vel sebja razvjazno. Ee lučšimi druz′jami stali ne te, s kem v dvadcat′ pjat′ let brala stadiony, a ne odobrjaemye vlastjami Vojnovič, Aksenov, Vladimov, Okudžava.