Ubit′ demona, spasti korolja

Vse načalos′ s kazni… Popavšemu v plen komandiru demonov — golovu s pleč. I nikakoj žalosti k vragu korolevstva, zachvatčiku iz čužogo mira! Kto že znal, čto on vernetsja… v vide ducha, kotoryj vselitsja v moego lučšego druga. No ne bud′ ja Ėvelina Sol′, korolevskij artefaktor, esli ne sdelaju vse vozmožnoe, čtoby uničtožit′ ėtu tvar′! Odnako esli uznat′ vraga polučše… ostanetsja li on vragom?