Tol′ko den′gi i ničego ličnogo

Kak izvestno, nadežda umiraet poslednej. Vot i geroi rasskazov, povesti i romana v ėtoj knige, nesmotrja ni na čto verjat, čto temnaja polosa žizni ne večna. I vperedi budet ečše mnogo radostnogo i svetlogo. Konečno, inoj raz žitejskie obstojatel′stva stavjat nam očen′ složnye zadači, i každyj ičšet svoi puti, svoi dorogi...