Skaži mjau, ved′ma, ili Dom prokljatych košek

V ėtoj skazke net zloj ved′my. Edinstvennaja ved′ma zdes′ ty, chotja i pomniš′ naizust′ vsego dva zaklinanija. Net i prekrasnogo princa — zato est′ tvoj kot, obernuvšijsja čelovekom. Net iskrennich druzej — i tebe budet trudno ich otyskat′. Net ogromnogo zamka — da, požaluj, on ne tak už tebe i nužen. V ėtoj skazke est′ nastojačšaja ljubov′ — no kak že dolgo pridetsja idti k doveriju i sčast′ju...