Prosti

Kogda-to u Olesi bylo vse: muzyka, blestjačšee budučšee, ljubov′. Sčast′e. I v odin mig žizn′ zakončilas′. Kak u Bloka: Vinovny l′ my, kol′ chrustnet vaš skelet v tjaželych, nežnych našich lapach? Ostalis′ liš′ sny. I strach. No u sud′by svoi rezony i želanija. Možno zakryt′ glaza i zatknut′ uši, čtoby ne videt′ i ne slyšat′ ee znakov, sud′ba vse povernet po-svoemu: prevratit poteri v obretenija, a bespomočšnost′ sdelaet siloj.