Menja zovut Ljusi Karlajl i ja rabotaju v agentstve Lokvud i kompanija. Nas vsego troe: ja, Ėntoni (on že Lokvud) i Džordž. My zanimaemsja tem, čto lovim prizrakov i spasaem ot nich London. Voobčše-to, ėto tol′ko zvučit prosto, na samom dele vse gorazdo složnee. Sučšestvuet velikoe množestvo prizrakov i ich raznovidnostej, i bol′šinstvo iz nich smertel′no opasny, i daže naše superoružie: rapiry, železnye cepi i banki s grečeskim ognem - ne vsegda ėffektivno. Vpročem, v našem agentstve trusov net. V Čelsi slučilos′ nebyvaloe našestvie prizrakov. Čtoby spravit′sja s nim pravitel′stvo sobralo ogromnuju komandu agentov, no situacija stala liš′ chuže. Razumeetsja, my ne mogli ostat′sja v storone i prisoedinilis′ k rassledovaniju. S podobnym naša komanda ečše nikogda ne stalkivalas′! Gigantskij klaster sverch′′estestvennych javlenij, izbavit′sja ot kotorogo možno tol′ko razgadav chitroumnuju zagadku i ob′′edinivšis′ s konkurentami. A ja kak nazlo soveršila neprostitel′nuju ošibku, kotoraja edva ne stoila mne žizni. Koroče govorja, novoe delo nastol′ko opasno, čto neizvestno, ne stanet li ono dlja nas poslednim.