V knjažestve nagov zmeinym klubkom svoračivaetsja negodovanie. Nevedomyj smut′jan tvorit odno zlodejanie za drugim i ostaëtsja neuznannym i nepojmannym. Maska na ego like pripodnjata sovsem nemnogo, i nejasnyj krylatyj siluėt mogučšestvennogo drevnego sozdanija ten′ju ugrozy navis nad naagašejdom i ego narodom. No ne tol′ko drevnij tvorec imeet vidy na naagašejda. Poezdka k imperatoru mogla by obernut′sja strašnoj tragediej, ne vvjažis′ Darilasa, princessa-oboroten′, v čužie neprijatnosti. No čužie li? Iz bespravnoj plennicy ona prevratilas′ v doč′ naroda naaga, stav Tejsdarilasoj Zmeinoj i obretja status neprikosnovennosti daže dlja samogo povelitelja. Posmeet li on igrat′ s nej ili na ego serdce somknulis′ zuby nagloj i chitroj koški? Otpustit li, zachočet li ona sama pokinut′ ego? Pokrov molčanija drognul.