Pis′ma k Bezymjannoj

1782 god. Dvenadcatiletnij Ljudvig ne čuvstvuet sebja rodnym v sobstvennoj sem′e. On ne stal vtorym Mocartom, i za ėto ego ne mogut prostit′. A tjaželee vsego, čto rjadom net ni odnogo nastojačšego druga. No odnaždy pojavljaetsja tainstvennaja devuška, priroda kotoroj nepostižima. Ona projdët vmeste s Ljudvigom čerez vsju ego neprostuju, mjatežnuju, polnuju ispytanij žizn′. I tot, kto ne stal vtorym Mocartom, stanet pervym i edinstvennym Betchovenom…