«JA prosypalsja s odnoj-edinstvennoj ženčšinoj na protjaženii četyrech let. JA myl ee každyj den′. JA rasčesyval ee dlinnye v′jučšiesja volosy, stiral ee plat′ja i nazyval čast′ju svoej duši. JA umel sravnit′ utrennij ijul′skij rassvet s ee sonnoj ulybkoj. JA rasskazyval ej, čto srok žizni u Boga i cvetov soveršenno raznyj i čto srok ee dychanija okažetsja gde-to posredine dlitel′nosti žizni odnogo i drugogo. Ona ljubila krasnye jabloki, a ja ljubil ee. A ečše ja ljubil risovat′ natjurmorty…»