Merežyvo doli

Oto prychodyš u svit, nikoho pro ce ne prosjačy, žyveš, mriješ pro ščastja, a vono tebe – chap, viz′me za barky – i potrusyt′ tak, ščo j ne opam’jataješsja, obillje kryžanoju vodoju, ščob potim strimko vkynuty u kypljačyj vyr budennosti… I ty, zaledve žyvyj pislja, djakuješ doli za dosvid, kotryj ne kupyty za hroši... «Merežyvo doli» — pravdyvi, vražajuči uryvky čyïchos′ rozpovidej, dosvidiv, dol′, povz kotri ja ne zmohla projty ostoron′ i zapysala dlja tebe, dorohyj čytače.