Beschreibung
Avdijevi nikoly ne zabuty svojeï kochanoï Solomijky. Kolys′ vin ne vstyh urjatuvaty ïï. Teper čolovik žyve jak vidljudnyk, nepodalik tijeï samoï krynyci, ščo zabrala Solomijčyne žyttja… Ta c′oho razu vin rjatuje neznajomku, pryrečenu na smert′ u nij. Vrjatovana — don′ka chudožnyka, jakyj zahadkovo zahynuv u svoïj majsterni. Divčyna vypadkovo vidšukala bat′kovi kartyny v budynku Nemoljukiv, odyn z jakych vidnjav u Avdija najdorožče. Čas povertaty borhy mynuloho, čas viddavaty vkradene, čas rozstavljaty vse na svoï miscja… Niščo ne mynaje bezslidno, vse maje svoje prodovžennja — takyj lejtmotyv romanu, sučasnoï variaciï biblijnoï prytči pro Avelja ta Kaïna.
