Kofe na utrennem nebe

CHorošo byt′ semejnym: ty krutiš′ farš, ona lepit pel′meni. Idillija. Sovsem drugoe delo odinokim: ona krutit chvostom, ty lepiš′ gorbatogo, a pel′meni ždut vas v bližajšem nočnom magazine, esli delo do nich dojdet. Stoilo tol′ko otvleč′sja, kak kto-to obnes tvoj dom, pochitil ne tol′ko sčast′e, ne tol′ko svoego čeloveka, no daže tvoi dela, ostaviv tebe tol′ko vid iz okna. I čem čačše ty smotriš′ v nego, tem čačše prichodit odinočestvo i pochičšaet vse mysli.