Čelovek, našedšij svoe lico

Tonio Presto bogat, znamenit, bezumno ljubim publikoj, no pri ėtom očen′ odinok i nesčastliv. Delo v tom, čto on stal zvezdoj kinematografa isključitel′no blagodarja svoemu urodstvu. Gljadja na nego, publika prosto pokatyvaetsja so smechu. A kak umnyj čelovek s tonkoj dušoj, genial′nyj režisser i dramatičeskij akter Tonio nikomu ne interesen. V poiske duševnogo ravnovesija on obračšaetsja k doktoru Cornu, i tot izbavljaet molodogo čeloveka ot urodstva. Teper′ ėto krasivyj, po-prežnemu talantlivyj, no nikomu ne izvestnyj akter. Kak byt′ glavnomu geroju? S čego načinat′ novuju žizn′? Udastsja li emu realizovat′ svoi ambitnye plany, esli vokrug tak mnogo predatelej i zavistnikov?