Aromagija. Kniga 2

V CHel′chejme, kraju večnych snegov, nazrevaet burja. Ravnovesie meždu chel′, drakonami i ljud′mi uže nepročno, kak vesennij led. Kazalos′ by, čem tut možet pomoč′ chrupkaja ženčšina, pust′ daže aromag? Nikakie nastojki ne utoljat ljudskoj žadnosti, nikakie masla ne umjagčat zlych serdec. No inogda odna krošečnaja pesčinka možet zastoporit′ žernova. Ostanovit′ ėpidemiju chel′? Raskryt′ zagovor? Najti ubijcu? Ne v odinočku, konečno — vsegda rjadom junyj ordinarec Petter i ledjanoj drakon Ismir, — no vse že!.. Strašno, miloserdnye bogi, kak že Mirre strašno! Tol′ko vot delat′ nečego. Vtoroj šans na sčast′e pridetsja vyrvat′ u sud′by s boem.