Akuly iz stali

Proza Ovečkina choroša i tem, čto v nej est′, i tem, čego v nej net. Ona prjamoj potomok prozy Koneckogo i Pokrovskogo, u neë pročnye zdorovye korni. Ona čitaetsja v radost′ i pečalit bez unynija, kak teksty Venički Erofeeva. Eë stročkami dvižet lučšee, čto my dali miru voobčše i literature v častnosti – russkij realizm. U kotorogo, kak my znaem, net zapretnych tem i krasok, zaumi i pokaznogo bleska, a est′ sobytija, ljudi i rasskazčik.