Ėtot sbornik ob′′edinjaet lučšie voennye stichi Vladimira Vysockogo — iskrennie, rezkie, pronzitel′nye. On ne byl frontovikom, no sumel na redkost′ točno peredat′ golos soldata, trevogu ožidanija, cenu podviga i goreč′ utrat. Vysockij ne vospevaet vojnu — on govorit o čeloveke na vojne: ranenom, ustavšem, ljubjačšem, somnevajučšemsja, no neslomlennom. Ego stichi — ėto pamjat′, živaja i neformal′naja, v kotoroj net mesta patetike, no est′ pravda.