Ljubimaja!..

«… Poėtom sdelala ego ljubov′, vernee, ne tak, — poėtom sdelali ego ženčšiny, kotorych on ljubil… <…> … Napisannogo bylo nemnogo, no ėto ego ne smučšalo, on ne spešil, on znal, čto kogda pridet vremja — napišetsja samo, i mog po godu ne pisat′, zanimaja pauzy perevodami gruzinskoj poėzii, ili pridumyvaja p′esy v stichach dlja muzykal′nogo teatra, vgljadyvajas′ v každuju krasivuju ženčšinu, voznikajučšuju okolo nego, i vslušivajas′ v sebja: ne ona li?…»