Znakom li Pinokkio s Tremja zakonami robotechniki? Zaletali li uėllsovskie marsiane v Velikij Gusljar? Čto občšego u Garri Pottera i Uinstona Čerčillja? Počemu u inoplanetjan takie glupye imena? Za čto Artura Klarka prokljali v CK VLKSM? Ėto liš′ malaja čast′ voprosov, na kotorye avtor Sub′′ektivnogo slovarja fantastiki daet samye pravdivye otvety. Sredi personažej slovarnych statej - Agasfer i Karlson, Mikki Maus i Matrica, Aėlita i Frankenštejn, Konan-varvar i Poligraf Poligrafovič Šarikov, i ečše mnogo drugich - znamenitostej i geroev nevidimogo fronta… Takich slovarej ran′še ne bylo: dlja Romana Arbitmana - literaturoveda, kinokritika, specialista po teleserialam, a takže pisatelja-fantasta - mirovaja fantastika uže davno ne ob′′ekt izučenija, a rodnaja kommunal′naja kvartira, kotoruju on znaet iznutri i možet rasskazat′ o mnogich žil′cach tako-o-o-e… Personaži fantastiki i ich sozdateli - ėto ego rodnye, sosedi, druz′ja ili vragi, o kotorych on pišet to s vostorgom i počtitel′nym pridychaniem, to s gnevom i s pristrastiem, vremenami perechodja na ličnosti na grani rukoprikladstva. V občšem, vsë, kak prinjato u blizkich rodstvennikov. Tem, kto malovato znaet o fantastike, budet interesno ponabljudat′ so storony i usvoit′ mnogo novogo. Nu a te, kto fantastiku znaet chorošo, edva li sderžat želanie posporit′ s avtorom knigi.