Nos

O Peterburg, neverojatnyj i pritjagivajučšij magnitom! Zdes′ kak nigde možno zametit′, kak sredi romantičnych kryš netoroplivo edet i vaša sobstvennaja, esli vosparit′ nad gorodom očarovannoj dušoj. Nikolaj Vasil′evič Gogol′ tože vosparil — a potom spustilsja obratno, vzjalsja za pero i stal živopisat′ ego žitelej. U mastera slova polučilos′ imenno «živo» — slovno ich možno potrogat′ i daže pogovorit′ s nimi. Konečno, esli vas ne ispugajut ich strannosti (ubežavšij nos, naprimer...). Ečše včera vy ne obratili by na na ėtich ljudej nikakogo vnimanija, a teper′ nikogda ne zabudete. I objazatel′no uznaete ich, kogda povstrečaete.. V knigu vošli znamenitye Peterburgskie povesti, a takže otryvki i nabroski iz nezaveršennych proizvedenij Gogolja togo že perioda.