Molodoj dvorjanin, Evgenij Onegin, polučaet pomest′e v nasledstvo. Tam on znakomit′sja s živučšim po sosedstvu poėtom. Onegina ničego ne volnuet: ni ljubov′ Tat′jany, ni žizn′ i čest′ Lenskogo. Ravnodušie privodit ego k odinočestvu i pozornomu izgnaniju. A čerez neskol′ko let -- i k rasplate za bezrazličie i uniženie devič′ej česti.