JUnaja JUliana prekrasna, kak lilija, nežna, kak lepestki rozy v sverkanii utrennej rosy, i krotka, slovno angel. Ee obraz plenjaet serdca mužčin, budoražit voobraženie i roždaet želanie. No devuška bedna, a komu nužna nevesta bez pridanogo, daže esli ona — samo soveršenstvo? Kakovo že bylo udivlenie materi JUliany, kogda ruki devuški poprosil molodoj baron Majnau, samyj bogatyj i zavidnyj ženih Germanii! No začem grafu ėtot brak? Byt′ možet, ėto mest′ ego nevernoj vozljublennoj? Ili ljubov′?..