Lord Utred Bebbanburgskij vsju žizn′ sražalsja za svoego korolja Al′freda, chotja i ne doždalsja dostojnoj nagrady za svoju doblest′. On chranit kljatvu vernosti, dannuju korolju, no ne chočet prisjagat′ ego nasledniku, princu Ėduardu, sliškom slabomu, čtoby uderžat′ vlast′. Na smertnom odre Al′fred prosit Utreda predstavljat′ ego interesy na peregovorach ob ob′′edinenii strany. Esli vse christiane Britanii ob′′edinjatsja, to, kogda molodoj Ėduard unasleduet koronu, ego tron budet nadežno začšičšen. Vsja strana s sodroganiem ždet smerti svoego pravitelja, ved′ na britanskie zemli pretendujut mnogie, v tom čisle varvary s severa. Utred dolžen prinjat′ neprostoe rešenie, kotoroe navsegda izmenit ego žizn′ i chod istorii: vzjat′ v ruki meč ili složit′ oružie, i pust′ mečta Al′freda o edinom korolevstve umret vmeste s nim... Šestoj roman iz cikla «Saksonskie chroniki».