Kit, samoe krupnoe životnoe našej planety, ispokon vekov očarovyval ljudej. V svjazi s tem, čto uvidet′ živogo kita - redkoe udovol′stvie, v drevnie vremena vesti o nem privozili na sušu liš′ morjaki. Vo mnogom blagodarja ėtim rasskazam kit stal polumifičeskim sučšestvom, a ego obraz - predmetom mnogočislennych fantazij i spekuljacij. Dolgoe vremja kit predstavljalsja groznym zverem, biblejskim čudovičšem na službe sil zla. Srednevekovye bestiarii izobražali strašnogo obitatelja glubin kak prislužnika d′javola. Avtory Novogo vremeni edva li byli bolee snischoditel′ny, podčerkivaja žestokost′ kita: on byl ljudoedom i glavnym vragom morjaka, kak Mobi Dik, ėtot svirepyj belyj kašalot iz romana Melvilla. No so vremenem obraz kita menjalsja: monstr glubin stal trogatel′nym, zasluživajučšim žalosti sučšestvom, nespravedlivo stavšim žertvoj žadnosti i nasilija. Segodnja kit - druželjubnyj geroj soten detskich knig, mirno plyvučšij po okeanam, a poroj i po nebesam. Užasajučšim mifam o čudičše iz morskich glubin, otobraženiju obraza kita v literature i ego reprezentacii v kul′ture i posvjačšena ėta kniga Mišelja Pasturo. Perevod s francuzskogo - Stanislav Muchamedžanov. Naučnyj redaktor i avtor predislovija - Michail Mujzul′s.