Ėtjudy k filosofii sposobnostej

Skazyvajas′, sozdaetsja mysl′, inogda o budučšem. Ponimanie suti bytija neotdelimo ot našej sposobnosti žit′, predpolagat′ grjadučšee. Ischodja iz togo, čto v Rossii utopii imejut svojstvo sbyvat′sja, avtor modeliruet obstanovku, v kotoroj ego konceptual′nyj personaž — naslednik ideala «vsečeloveka» F. Dostoevskogo i utopii «vysšego čeloveka» F. Nicše, — «kakby» sbyvaetsja v dialogach dvuch druzej. Oni splavljajutsja po reke Čusovoj i sporjat o čelovečeskich sposobnostjach — ich suti i stanovlenii. Sposobnosti obrazujutsja v processe «osposoblenija sposobami» čuvstvovat′, pomnit′, voobražat′, myslit′. Process protekaet v smyslovom prostranstve «figury na fone», gde vstrečajutsja, želaja ili otvergaja drug druga, zadatki, sklonnosti, predpočtenija junych darovanij i podrobnosti obstanovok, duševnost′ nastavnikov, učitel′skie ėrudicii. Esli vstreča želanij učenika i terpenija učitelja sostojalas′, splavilas′, možet, sbyvajas′, rodit′sja sposobnost′.