Čelovečeskoe životnoe

Roman Islandija, kanun Roždestva. V ėto vremja goda žiteli počti ne vidjat belogo sveta — vokrug liš′ poljarnaja noč′. V Rejk′javike živet glavnaja geroinja Domchil′d, akušerka, kotoraja unasledovala kvartiru ot babuški, v prošlom — tože akušerki. Poka islandcy gotovjatsja k užasnomu štormu, kotoryj vot-vot obrušitsja na ostrov, Domchil′d obnaruživaet, čto babuška ostavila ej rukopisi. V nich — razmyšlenija o čelovečeskoj prirode i slučajnostjach. Neobyčnaja, no, kak vsegda, izyskannaja, vyverennaja i slovno vytočennaja iz kosti kniga Olafsdottir o roždenii i smerti, o samom chrupkom i ranimom životnom, životnom, roždennom bez per′ev i pucha, šersti i češui — o čeloveke. «Ideja prišla ko mne, kogda ja uznala, čto kvartiry dovol′no často prodajutsja vmeste s imučšestvom umeršego. Polučaetsja, sokrovičša, kotorye my sobiraem, nikomu ne nužny», — priznalas′ avtor v odnom iz interv′ju. Čitajte v razdele «Blog» : Byt′ čelovekom — složno. Interv′ju s Audur Ava Olafsdottir