Sosna i oliva. Izrail′ i ego sosedi

Vekami Palestinskaja Zemlja polivalas′ krov′ju. Egiptjane, chaldei, chanaane, evrei, vavilonjane, assirijcy, persy, greki, rimljane, araby, turki i drugie narody bezžalostno istrebljali drug druga za pravo vladet′ ėtoj Zemlëj. Tuda otpravljalis′ iz Evropy snačala krestonoscy, a potom i učastniki pervych «gumanitarnych intervencij» Ligi Nacij. Trudno poverit′, čto ėta neplodorodnaja kamenistaja zemlja pod žarkim pustynnym solncem — to mesto, radi kotorogo ne vekami, a tysjačeletijami prolivalas′ krov′. Prolivaetsja ona i sejčas. Na Zapadnom beregu reki Iordan i v Gaze, na Golanskich vysotach i v arabskom Ierusalime. Vojna idët uže mnogo let. Odni govorjat, čto ona načalas′ v 1947 godu, kogda izrail′skie soldaty izgnali sotni tysjač palestincev, drugie — čto ečšë v 1930-m, kogda pereselivšiesja iz Evropy sionistskie kolonisty načali siloj sgonjat′ mestnych krest′jan s ich zemli. Kak by to ni bylo, uže bol′še semidesjati let net mira pod olivami. I sejčas v Palestine, na krochotnoj territorii razmerom men′še Moskovskoj oblasti idët bor′ba ne na žizn′, a na smert′. Bor′ba idët za každyj kamen′, za každyj kločok propitannoj krov′ju narodov suchoj zemli…