Tridcatiletnjaja vojna

1618 god stal načalom samoj krovavoj vojny rannego Novogo vremeni. V boju sošlis′ krupnejšie deržavy Zapadnoj i Vostočnoj Evropy – Germanskaja imperija i germanskie knjažestva, Francija, Ispanija, Švecija, voevavšie za veru i političeskoe pervenstvo. Na poljach sraženij projavili sebja vidnejšie polkovodcy toj ėpochi – švedskij korol′ Gustav Adol′f, Vallenštejn i Tilli, v svoich kabinetach ischoda batalij ždali znamenitye gosudarstvennye dejateli CHVII v. – kardinal Rišel′e i kancler Oksenštirna. No počemu ėpicentrom vojny stali zemli Germanii i Imperii, i čto zastavilo prinesti v žertvu počti šest′ millionov žiznej? Počemu stoletija spustja tak neochotno vspominajut ee nemeckie korni, a vojna perestala byt′ nemeckoj? Možno li najti al′ternativu starym traktovkam, roždennym pod vlijaniem mirovozzrenčeskoj kon′′junktury i političeskich postulatov? Možno li, nakonec, popytat′sja vzgljanut′ na sobytija iz ich gučši i ob′′jasnit′ tragediju mneniem i logikoj ee sovremennikov? Kniga A. JU. Prokop′eva (Institut istorii SPbGU) otvečaet na ėti i drugie voprosy.