Pesočnyj čelovek. Ėliksir satany

On prichodit noč′ju, kogda vse spjat, pod pokrovom t′my i tišiny. Ot nego ne skryt′sja. On zaberet tvoi glaza, skormit svoim detjam, čto živut v svitom na Lune gnezde. Pesočnik — užas i košmar iz detskich skazok. Nataniel′ vyros, zabyv o detskich strachach. No odnaždy v prodavce barometrov junoša uznaet ego — Pesočnika. Ili, byt′ možet, ėto prosto staryj strach? Strach togo, čto Pesočnyj čelovek vernulsja. On chočet zakončit′ načatoe… («Pesočnyj čelovek»)