Vladimir Vysockij napisal bolee semisot pesen i stichov, sygral kul′tovye roli v teatre i kino. On byl odnim iz nemnogich sovetskich ljudej, kto mog svobodno putešestvovat′ po miru. No bylo li u nego v žizni vse tak legko i bezoblačno, kak moglo pokazat′sja na pervyj vzgljad? On vsegda žil krajnostjami i šel naprolom, ni v čem ne priznavaja čuvstva mery. On prožil vsego sorok dva goda. No i pri žizni, i po prošestvii soroka let posle smerti ego biografija do sich por ostaetsja predmetom ožestočennych sporov. Ėta kniga - ečše odna popytka poprobovat′ ponjat′ i razgadat′ nekotorye grani ėtoj unikal′noj ličnosti, a glavnoe - popytat′sja otvetit′ na voprosy: čto sdelalo ego takim, otkuda v ego pesnjach ėtot tragičeskij nadryv, a v stichach - pul′sirujučšij ogolennyj nerv? Svoimi mysljami i vospominanijami o Vladimire Vysockom i o tom, kak oni otnosjatsja k raznym aspektam ego žizni i tvorčestva, deljatsja dvojurodnaja sestra poėta Irėna Vysockaja, kollegi po akterskomu cechu Larisa Lužina i Nikolaj Burljaev, kinodramaturg Il′ja Rubinštejn, režisser, scenarist, Andrej Levickij, glavnyj redaktor žurnala «Naš sovremennik» Stanislav Kunjaev, rok-muzykant Aleksandr F. Skljar, poėt, literaturoved Konstantin Kedrov, skul′ptor, chudožnik Grigorij Potockij i mnogie drugie…