Zov čužogo prošlogo

Est′ staraja legenda o drevnem zle, čto zaperto v samoj seredine neprolaznoj čačši. Govorjat, nastupit vremja, i ono prosnetsja. Togda ruchnet mir, i t′ma pridet k vlasti. Glupye rosskazni i babuškiny skazki. Povezlo že s budučšej rodnej, edva poznakomilis′, kak srazu prosvetili, ečše i samu v ved′movstve obvinili. Na tu okazalas′ pochoža, kto zlo pomogal zatočit′. A ja v les i ne sobiralas′ sovsem, poka ženich vdrug v čačše ne propal.