Ženskij den′

Kogda tebe plocho, znaj — tak budet ne vsegda. No i kogda ty uveren, čto sčastliv, pomni — tak tože budet ne vsegda. Uvy, my často zabyvaem i o tom, i o drugom. No sud′ba ne upuskaet momenta vovremja najti utešenie ili, naoborot, čšelknut′ po nosu. I imenno ob ėtom novyj roman Marii Metlickoj. V kanun Ženskogo dnja tri uspešnye ženčšiny — aktrisa, vrač i pisatel′nica — prišli v studiju populjarnogo tok-šou. Vse tri ne somnevalis′, čto ot nich ždut rasskaza ob istorii uspecha, o tom, kak oni sami sebja sdelali. Každaja iz nich ne raz davala takoe interv′ju, i so vremenem pravda i vymysel pereputalis′ nastol′ko, čto geroini i sami poroj ne mogli otličit′ odno ot drugogo. No vse pošlo sovsem po drugomu scenariju. Ženskij den′ stal očerednym ispytaniem — na pročnost′, porjadočnost′, na umenie ljubit′ i pročšat′. I očerednym napominaniem — ni očen′ plocho, ni očen′ chorošo ne byvaet vsegda.