JA ljublju tebja lučše vsech

JA tak choču domoj... No na toj stancii poezda, k sožaleniju, ne ostanavlivajutsja. Ėto istorija vzroslenija — ofigenija, onemenija, ozarenija, pereosmyslenija — i vsego pročego, čto možet slučit′sja s ne sliškom umnoj, ne osobenno krasivoj i ne otmečennoj talantami devočkoj, rodivšejsja v konce CHCH veka v nebol′šom — vymyšlenno real′nom — poselke gorodskogo tipa gde to na prostorach Rossii.