S detstva každyj iz nas znaet, čto životnye - brat′ja naši men′šie, s nimi naša žizn′ stanovitsja svetlee. Kogda pitomec slovno govorit: «Voz′mi menja s soboj!», on obečšaet byt′ rjadom vsegda - v gore i v radosti. I imenno ėto obečšanie menjaet žizn′ každogo: grust′ uchodit, trevogi rastvorjajutsja, a na smenu im prichodjat ljubov′, ponimanie i teplo.