Volčok

V volšebnoj kvartire na Marosejke gotovjat klej dlja razbitych serdec, iz dačnoj gluši letjat telegrammy, pochožie na uzory koroedov, v Atlasskich gorach brodjat bogi, govorjačšie po-ptič′i. «Volčok» – golovolomka ljubvi, razbegajučšejsja po stranam i snam, bestiarij charakterov, kollekcija intrig. Zdes′ vse nepoddel′noe: ljudi, istorii, strasti. Zdes′ vse ne to, čem kažetsja: japonskij sad v podmoskovnych lesach, mužčina vo vlasti vljublennoj ženčšiny, ital′janskoe pomest′e Ėmpatiko, gde den′gi dobyvajut prjamo iz podsoznanija. Kružitsja volčok – to pestryj iz detskoj, to seren′kij iz kolybel′noj. Ėto sovremennaja igra, gde vyigryš, ravno kak proigryš – čudo i krasota.