Večnyj. Kto est′ kto

Poroj nam kažetsja, čto v obydennosti net mesta podvigu. Morosjačšij dožd′, gremjačšaja ėlektrička, tolpy ozabočennych ljudej… Daže esli ėlektrička ėta – staren′kij kosmičeskij buksir, a dožd′ idet na drugoj planete. No v mire Večnogo mesto dlja podviga najdetsja dlja ljubogo ego obitatelja. I imenno v tot moment, kogda smert′ s echidnoj ulybkoj pomanit tebja kostljavym pal′cem, ty pojmeš′ nakonec, na čto sposoben sam, na čto sposobny tvoi druz′ja i tvoi vragi.