Komu-to sčast′e samo idet v ruki, no ne ej, provincialke Ire Važinoj, Važenke. Ee nikto ne ždet za ujutnymi leningradskimi oknami. Ničego, ona uže na poroge skazočnoj žizni, ona prob′etsja — ljuboj cenoj… Roman Važenka. Portret samozvanki — jarkaja, dinamičnaja istorija obyčnoj, kazalos′ by, devčonki iz 80-ch, č′ja bor′ba za mesto pod solncem dovodit ee do poslednej čerty.