Muž ušel k drugoj… I vse poletelo v tartarary. Ty pytaeš′sja skleit′ oskolki svoej žizni, mučaeš′sja, stradaeš′, a tut ečše deti ne slušajutsja, kaprizničajut, toskujut po pape. Nesčast′ja sypljutsja na tebja, odna beda privodit druguju. No ne speši otčaivat′sja. Ne stoit sobirat′ oskolki, lučše načat′ s čistogo lista. Kak znat′, možet, tebe povezet… Možet, za povorotom ždet on – tvoj rycar′, podarok sud′by.