«Est′ vospominanija takoj jarkosti i otčëtlivosti, kotorye ne tusknejut, ne razmyvajutsja i ne uchodjat v ten′ novych sobytij i pereživanij… JA govorju pro vospominanija, kotorye vsegda rjadom, kotorye pod rukoj kak nekie predmety, ležačšie v karmane nekoj večnoj, bessmennoj odeždy, kak edva zametnyj belyj malen′kij šram na noge, ruke ili na lbu, brosaja vzgljad na kotoryj ili vidja ego v zerkale ty vsjakij raz, pust′ na mig, no vspominaeš′ obstojatel′stva ego pojavlenija». (E. Griškovec)